Predsednica parlamenta je vzhičena ob prazniku. Prvi predsednk države pa sporoča, koga podpira za novega predsednika države. To je Slovenija danes. In večno vprašanje še od partizanov sem: smo se za to borili?
Današnji praznik države mora biti tudi praznik državljanov in potem bo vse lažje. Kot je bilo takrat, ko smo imeli enega zmagovalca, eno stranko, eno oblast, eno ideologijo in - enoten odziv na praznike. Raja je pekla čevapčiče, elita pa je imela govore in proslave.
Zdaj imamo dovolj strank za vsakogar. In imamo demokratično oblast. In ideologijo, ki je v slogu "bivši komunisti naslednikom komunistov sporočajo, da so komunisti". Še vedno je fajn, ker je praznik umeščen v čas dopustov in vseh mogočih zanimacij. Smo torej zadovoljni?
Ko sem v času vojne za Slovenijo po svojih močeh pač opravljal svoj poklic, se nisem pretirano ukvarjal s tem, čigava bo Slovenija. Janševa ali Kučanova?! Pa je vse skupaj nekako še zdaj v tem slogu. Ampak ksreči verjetno za določene generacije, nove (upam) pač razmišljajo po svoje in drugače. Njim pripada država in oni tvorijo družbo tega časa.
Mi imamo spomine. Sam imam k sreči fotografije časa, ko se je vse to rojevalo. Ne počutim se vzneseno, ker so mi mnogi osamosvojitelji priskutili osamosvojitvene zgodbe. Se pa počutim ponosno, da sem svboden človek v svobodni državi. Za to pa se Slovenec vedno zna (iz)boriti.
Nič me ne moti, če predsednica parlametna dokaže in pokaže čustva. In sposoben sem dojeti, da prvi predsednik države še vedno izkorišča svoj vpliv za to, da bi izbrali pravo predsednico države. Če poenostavim: politična sedanjost bo pripadla ženskam. Zanimivo spoznanje.
Pa je razlaga preprosta: država= ženski spol, svoboda =ženski spol, demokracija= ženski spol, ljubezen=ženski spol. Kaj še hočemo?
Miran Šubic, državljan